V Šoštanju se je nogomet kot nova in zanimiva športna panoga pojavil v letu 1920. Šoštanjčani so se nad novo igro hitro navdušili in nogomet je postal njihova priljubljena zabava. Danes si je pionirje šoštanjskega nogometa težko predstavljati in še težje razmere, v katerih so gradili temelje današnjemu klubu Nogometni klub Šoštanj.

Leta 1920 se je skupina delavcev takratne tovarne usnja ogrela za nogomet in odločila, da ustanovi klub. Na začetku so vso stvar vodili sami, pozneje pa jim je uspelo pridobiti tovarno, da jim je pomagali pri športnem udejstvovanju. Igrišče so si morali priskrbeti sami. Uporabljali so šoštanjske travnike in zato, ker so jih uničevali, morali seveda plačati odškodnino. Največkrat so igrali na Skopčneku. Opremo si imeli zelo skromno. Zanjo so v glavnem skrbeli sami in z majhno pomočjo šoštanjske tovarne usnje, kjer je bila večina igralcev zaposlenih. Čevlji so bili močni in težki, tako da so bile poškodbe precej pogoste. Rednih vaj na začetku niso imeli, pozneje pa so dobili vaditelja, ki jih je uvajal v skrivnosti nogometnih veščin. Nogomet je bil sredi dvajsetih let že precej razširjen, zato so kmalu pričeli prirejati različna zanimiva srečanja. Med drugim so gostovali v Ljubljani, Mariboru, Celju, Brežicah, Gotovljah, Ptuju, na Ljubnem… Poseben problem so bili prevozi. Vozili so se s kolesi, tovarnjaki in z vlakom. Leta 1927 so uredili pravo nogometno igrišče na predelu imenovanem Agrarija, kjer danes stoji termoelektrarna. Prvi nogometni praznik je bil svečano proslavljen leta 1930 ob deseti obletnici delovanja kluba, na katerega so bili povabljeni gostje iz Celja in Gotovelj. Ob stavki leta 1935 so delavci preorali takratno igrišče in zemljo razdelili. Zato so morali nogometaši gostovati v Družmirju in tudi tu plačevati odškodnino za travnik. Včasih se je zgodilo da se v Šoštanju ni zbralo dovolj fantov za eno ekipo. Takrat so se jim pridružili nogometaši iz bližnjega Pesja, katerim so tudi sami dostikrat pomagali. Šoštanjski fantje so zelo radi igrali nogomet in gledalcev je bilo vedno več. Od spontanega začetka je nogomet nato postajal vse bolj organiziran in kmalu so nogometno dejavnost v Šoštanju prevzeli v roke takratni napredni študentje, med njimi Biba Roeck, Milan Langus in Karel Destovnik Kajuh.

Ko se je pričela vojna se je na nogomet za nekaj časa pozabilo. Mnogi šoštanjski nogometaši so se priključili enotam partizanske vojske in mnogi od njih niso dočakali dneva svobode.

Prvo povojno igrišče so si uredili na Totrovem travniku v Metlečah, pozneje pa na travniku za železnico oziroma reko Pako. Po letu 1948 je klubu izdatneje začela pomagati tovarna usnja. Oskrbovala jih je z usnjem za čevlje, odstopili pa so jim tudi prostor za garderobe. Po nekajkratnih selitvah so leta 1952 končno začeli graditi igrišce pod vilo Široko (kjer klub domuje še danes), in na njem prvič zaigrali leta 1954. Po tem letu je znova oživela skrb za podmladek in rezultat tega dela se je pokazal že čez nekaj let, ko so talentirani mladinci potrkali na vrata članske ekipe. V mladinskih vrstah je dozorela vrsta odličnih nogometašev, ki so imeli svoje vzornike v starejših prijateljih prejšnjih generacij. Le ti so nogometno znanje sprva pridobivali samorastniško, pozneje pa svoje znanje utrjevali z dragocenimi izkušnjami pod taktirko takratnih trenerjev.

Svoj največji uspeh je klub doživel v sezoni 2003/04, ko je z lahkoto osvojil prvo mesto v tretji državni ligi - vzhod in si tako priigral možnost zaigranja v drugi državni ligi. Vendar pa zahtev licenciranja Nogometne zveze Slovenije ni izpolnjeval ter tako ni napredoval v višjo ligo.

Klub je skozi vsa leta delovanja "ustvaril" kar nekaj igralcev, ki so zaigrali za mladinsko in člansko državno reprezentanco. Barve Nogometnega kluba Šoštanj so nosili naslednji reprezentanti: Matjaž Cvikl, Amir Karić, Spasoje Bulajić, Željko Spasojević, Andrej Goršek in drugi...